Aktivno poslušanje
Kateri način življenja človeku omogoči najvišjo bivanjsko izpolnitev? Na to vprašanje je že v antičnem času iskal odgovor Aristotel in v svojem delu Nikomahova etika definiral tri oblike življenja (1095a14–1096a11). Tematiziral jih je v okviru vprašanja, kaj je najvišje dobro oz. kako človek lahko doseže srečo (gr. eudaimonia). V tem kontekstu je obravnaval različne načine bivanja, ki so se ločevali na osnovi dejavnosti.
Najprej je potrebno omeniti bios apolaustikos ali življenje v uživanju, ko si človek v svoji dejavnosti prizadeva za užitek. Vendar je izraz uživanje ali hedone potrebno razumeti v širšem smislu, kot ga dojema moderna kultura. Drugo obliko je poimenoval bios politikos oz. praktikos in se nanaša na življenje v skupnosti, kjer se od človeka zahteva praktična modrost, da lahko naredi pravilne odločitve za dejanja, ki temeljijo na krepostih. Nazadnje je predstavil še bios theoretikos, s čimer je mišljen način življenja filozofa, znanstvenika, se pravi tistega, ki se posveča mišljenju, skratka temu, kar obsega raven teorije.
Ko je tehtal in vrednotil posamezne oblike, je bil glavni kriterij presoje avtarkija, se pravi, kako doseči najvišjo stopnjo neodvisnosti oz. samozadostnosti. Menil je, da je življenje v uživanju za človeka najmanj vredno, ker ga postavlja na raven živali. Zato je vso pozornost usmeril v pomen tako praktičnega kot teoretičnega načina življenja, pri čemer je ostal ambivalenten, ko gre za vprašanje, katera oblika je za človeka najbolj zaželena.
Zdi se, da problematika teoretičnega in praktičnega načina življenja navzoča tudi v današnjem evangeliju, kjer sta v središču pozornosti sestri Marta in Marija. Predstavljata dve različni dejavnosti: služenje in poslušanje, ki ju je krščanska tradicija poimenoval kot vita activa – se pravi delo oz. praktična dejavnost – in kot vita contemplativa – se pravi premišljevanje, študij, molitev. Evangelist namreč poroča, da je Marija »sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela.« Pri čemer je za interpretacijo obeh načinov življenja bistvena Jezusova pripomba, ko pravi: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,39-42).
Dialog med Marto in Jezusom je potrebno postaviti v kontekst desetega poglavja Lukovega evangelija in biti pri tem pozoren na kompozicijo teksta. Najprej beremo priliko o Samarijanu (Lk 10,25-37), neposredno na to sledi Jezusov obisk pri Marti in Mariji (Lk 10,38-42). Ko oba teksta med seboj primerjamo, ugotovimo dva različna poudarka. V prvem primeru Jezus kritizira bogoslužno obredje, ki je obsegalo tudi »molitev,« in namesto tega vso pozornost usmeri v dejavno ljubezen, ki se izraža v njegovih besedah: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37). V drugem primeru se zdi, da kritizira dejavno ljubezen, se pravi Marto, ki se zgleduje po Samarijanovem ravnanju – kar nas pripelje do notranjega nasprotja. Zato vsebino teh dveh bibličnih besedil ne smemo interpretirati ločeno, ampak kot celoto, ker se med seboj dopolnjujeta in enega sporočila ni možno razumeti brez upoštevanja drugega.
Najprej moramo priznati, da delitev na vita activa in vita contemplativa ni imela posledic le za religiozno življenje, ampak je zaznamovala celotno družbo. Pomislimo na srednjeveško socialno stratifikacijo. Eden od kriterijev razločevanja med posameznimi sloji je bila tudi aktivnost oz. dejavnost: nekateri so »posvetili« svoje življenje »Bogu« (npr. samostani, kleriki), drugi so živeli v »svetu« in se ukvarjali s »posvetnimi« dejavnostmi, kot je npr. ekonomija ali trgovina. Šlo je za medsebojno dopolnjevanje: prvi so »molili,« drugi pa »ustvarjali« dobiček. Ob nastopu reformacije se je ta model z določenimi popravki ohranil v katolicizmu, znotraj protestantizma pa se je takšna delitev transformirala. Kajti obe dejavnosti so med seboj povezali, kar je pripomoglo k razvoju kapitalizma in s tem Zahoda.
Vrnimo se k evangeljskemu tekstu in ga poskušajmo interpretirati iz miselne perspektive modernega človeka. Pri tem je potrebno odgovoriti na bistveno vprašanje: ali gre za dve različni »obliki« življenja ali pa sta mišljeni dve »dimenziji« (teoretična in praktična) enega samega načina življenja?
Na prvi pogled se zdi, da Marta pooseblja »aktivno« življenje, ki sloni na delu in praktični dejavnosti, Marija pa pooseblja »kontemplativno« življenje, s čimer je na religioznem področju mišljena predvsem molitev oz. posvetitev svojega časa Bogu. Pri tem je odločilno, da Jezus slednji daje prednost, ker ima to višjo vrednost in je za človeka bolj zaželena kot prva.
Za razumevanje je odločilna vrstica 39, kjer v številnih tekstih stoji oziralni veznik »ki« (gr. he). Če upoštevamo besedilo, v katerega je vključen veznik »ki«, nastane nova situacija, kar povsem spremeni pomen besedila. V tem kontekstu najprej izvemo, da je Marta sprejela Jezusa v svojo hišo (v. 38). Nato evangelist poroča, da je imela sestro Marijo, ki se je tudi usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (v. 39). Ko upoštevamo veznik »ki,« moramo tekst prevesti drugače, in sicer tako, da sta obe sestri prisluhnili Jezusu: najprej ga je »poslušala« Marta, nato je k njemu prisedla še Marija. V tem smislu ni mogoče izhajati iz nasprotja med »aktivno« Marto in »kontemplativno« Marijo. Razlika je le v tem, da je Marta »poslušala« Jezusa in hkrati »stregla« (gr. diakonia) hišnemu gostu, Marija pa je svojo dejavnost omejila zgolj na »poslušanje.«
Še druga podrobnost je pomenljiva: dialog se odvija le med Marto in Jezusom. Marija je navedena le kot pasivna poslušalka, medtem ko Marta »aktivno« posluša. Čeprav nastopata kot »dvojica,« sestri predstavljata »enost« človeka, ki reflektira povezanost med teoretičnim premislekom in praktično dejavnostjo, pri čemer to razmerje osvetli šele Jezusova subtilna pripomba, ko pravi Marti: »skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno« (Lk 10,41-42).
Ključ za razumevanje Jezusove misli je skrit v glagolu merimnao, ki ga prevajamo kot biti zaskrbljen in ima koren v izrazu merimna, kar dobesedno pomeni del, ki je ločen od celote. Zato Jezusovo sporočilo lahko parafraziramo približno takole: Marta, ti deliš na dva dela nekaj, kar spada skupaj oz. je na to stvar potrebno gledati kot na celoto. Gre za eno samo »dejavnost« ali »ljubezen,« ki ima dve dimenziji: teorijo in prakso (poslušanje in služenje). Pri tem je potrebno izhajati iz teorije, iz poslušanja, se pravi iz zrenja božje misli, in jo v praksi uresničiti v obliki sočutja do sočloveka.
Religiozna dimenzija bivanja ne dovoljuje delitve na teorijo in prakso ali da človek z ustnicami časti Boga, njegovega miselnega sveta pa se Bog dotakne (Mr 7,6). Zato je ljubezen do Boga najprej ljubezen do samega sebe, ker se v poslušanju transformira človekovo mišljenje, ki praktično in teoretično raven med seboj poveže v eno. V tem smislu Bog ne »potrebuje« človekove naklonjenosti – ne po obredju ne po bogoslužju.
V tem kontekstu poslušanje predstavlja izhodišče človekovemu teoretičnemu premisleku. Pri tem je zanimivo, da evangelist ne uporablja besede molitev (gr. proseuchomai), ampak poslušanje (gr. akouo). Sklepamo, da se teoretična dimenzija religioznega bivanja udejanja v poslušanju besede, pri čemer izraz logos pomeni besedo ali misel. Se pravi, da gre za zrenje božje logike. V tem se manifestira človekova teoretična dejavnost na religioznem področju. Posameznik je kot opazovalec, ki dojema nov način mišljenja. Najde ga v Bogu, ki presega njegov »teoretičen« razum. Sposoben je prisluhniti argumentu »druge« strani. To pomeni, da ima misel ali ideja, ki se je oblikovala v procesu njegovega mišljenja, svoj izvor v »realnosti,« ki je človek ne more obvladati in kontrolirati in jo imenujemo milost ali Bog. Toda poslušanje ni samo sebi namen, ampak človeka usmerja v praktičnem ravnanju – in sicer na osnovi razumevanje »realnosti« Duha oz. božjih principov.
S poslušanjem se vzpostavlja razmerje med človekom in Bogom, in sicer v obliki zaupanja (gr. pistis); se pravi, da takšna dejavnost človeku omogoča verovanje in odpira horizont božjega življenja ali zoe (Jn 5,24). Smisel poslušanja božje besede ali logosa je v tem, da jo poslušalec tudi uresniči (Lk 8,21), za kar evangelist uporabi izraz poieo, ki ga najdemo tudi pri Samarijanu, ko v praksi pokaže sočutje do ranjenca (Lk 10,37). In končno, kdor prisluhne besedi, naj bi doumel (gr. syniemi) logiko božjega kraljestva, in sicer v tem smislu, da je sposoben narediti sintezo – da poveže teorijo in prakso v celoto (Lk 8,10).
Prilika o Samarijanu in evangeljsko sporočilo o Marti in Mariji ponazarjata »enost« ljubezni do Boga in do bližnjega, ki se kaže kot »enost« teorije in prakse, ki naj bi ju v sebi združeval vsak posameznik. Če je bila kritika obrednega »bogoslužja« hkrati kritika lažne ljubezni do Boga, tu najdemo odgovor, kaj pomeni ljubiti Boga, namreč zreti božjo misel, ki naj bi jo človek integriral v svoj miselni svet in se po njej ravnal v praktičnem življenju.