Samarijanova vera
Prilika o usmiljenem Samarijanu je eno izmed najbolj poznanih evangeljskih besedil. Vendar je njena sporočilna vrednost veliko globlja kot je to mogoče razbrati iz dogodka, ki se je pripetil človeku na poti iz Jeruzalema v Jeriho in o katerem govori današnji evangelij. Prilika pojasnjuje bistveno dilemo, s katero se sooči človek in se nanaša na bivanjski vidik, ki presega njegovo danost v prostor in čas.
Luka opisuje dialog med učiteljem postave (gr. nomikos), ki se je poklicno ukvarjal z razlago Mojzesovega peteroknjižja in Jezusom, ki ga naslovi kot učitelja (gr. didaskalos). Čeprav je učitelj postave to vprašanje postavil zato, da bi Jezusa »skušal« – da bi se ujel v zanko -, se ne glede na njegov prvotni namen dotika bistva oz. smisla človekove religioznosti: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Lk 10,25).
Zato je priliko potrebno interpretirati na osnovi tega vprašanja. Pri tem moramo biti pozorni na izraze, ki jih uporablja grški tekst. V središču je spraševanje po večnem življenju ali zoe aionios, ki se kot rdeča nit vleče skozi celoten evangelij. Da bi ga dosegel, mora človek nekaj narediti, toda kar konkretno stori, evangelist uporabi glagol poieo. Hkrati doda, da takšna oblika bivanja ni produkt človekove aktivnosti, ampak ga posameznik na osnovi svoje dejavnosti podeduje, kar označuje beseda kleronomeo. Se pravi, da posameznik z nobenim svojim dejanjem, četudi še tako moralnim, ne more zaslužit večnega življenja.
Jezus se v svojem odgovoru navezuje na Mojzesovo postavo, ki zapoveduje ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega (5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). Na prvi pogled se zdi, da takšna dvojna ljubezen ni njegova originalna zamisel, ampak jo je prevzel iz postave, zato v odgovoru ne moremo prepoznati ničesar novega. V tem kontekstu je zato pomembno drugo vprašanje, ki ga prav tako postavi učitelj postave: »kdo je moj bližnji?« (Lk 10,29).
Jezusov odgovor je posreden, ponazori ga s pomočjo prilike o Samarijanu, kjer interpretira zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. S tem je izraženo, da se človekova religiozna dimenzija kaže na dva načina, ki sta med seboj povezana: na eni strani je bogoslužje, na drugi strani pomoč sočloveku. Sporočilo prilike pa lahko razumemo kot Jezusovo kritiko določene religiozne prakse, ki je nadčasovna: velja za Jezusov čas, vendar je aktualna tudi danes.
V čem je jedro njegove kritike? Vrniti se moramo k Jezusovi misli, ki jo je izrekel na drugem mestu: »Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13). Čeprav trditev zveni teoretično in abstraktno, v njej prepoznamo globoko nasprotje med »usmiljenjem« (gr. eleos) in »žrtvovanjem« (gr. thysia). Toda v priliki takšno nasprotje dobi konkretne oblike: duhovnik in levit predstavljata tempeljsko bogoslužje ali »žrtvovanje,« skratka institucionalno religioznost, ki se človeka eksistencialno ne dotakne; v Samarijanu pa prepoznamo sočutje do bližnjega, se pravi »usmiljenje« – skratka obliko vere, ki prežema človekovo delovanje.
V pismu Hebrejcem je namreč duhovnik (gr. hiereus) opisan kot tisti, ki daruje darove v skladu s postavo (Heb 8,4), npr. žgalne daritve (3 Mz 1,1-17) ali kadilne daritve (Lk 1,10). Tako duhovnik kot levit sta bila poklicno vezana na tempeljsko bogoslužje in sta z opravljanjem daritev na zunaj izkazovala ljubezen do Boga in tako izpolnjevala Mojzesovo zapoved. Toda ljubiti Boga in bližnjega »je več kakor vse žgalne daritve in žrtve« (Mr 12,33). Tega duhovnik (in levit) ni spoznal, ker je bil vezan na opravljanje bogoslužnega obredja in bil pri tem prepričan, da s tem ravnanje »izkazuje« ljubezen do Boga. Toda ni imel čuta za bližnjega. Kajti izvajanje bogoslužnih predpisov je bilo znaj pomembnejše, kot ravnati »usmiljeno« do sočloveka.
Duhovnikovo (in tudi levitovo) ravnanje ob ranjenem človeku je izraženo zelo subtilno z glagolom antiparerchomai, kar dobesedno pomeni iti mimo na drugi strani. Ko je duhovnik videl ranjenca, ni šel preprosto »mimo« njega, ker bi ga v tem primeru ranjenec videl in morda celo prosil pomoči. Evangelist poudari, da se je »izognil« njegovemu pogledu, zato je naredil ovinek in šel mimo po drugi strani. Zavestno mu je odrekel pomoč.
Povsem nasprotno je ravnanje Samarijana, ki je tudi prišel do ranjenca. Ko »ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33). Pri tem evangelist uporablja izraz splagchnizomai, kar se navezuje na notranje dele in je s tem mišljen sedež čustev. Tako je bil Samarijan ob pogledu na ranjenca »ganjen,« kar je v njem prebudilo »sočutje,« vendar ni ostal sentimentalen, ampak ga je »sočutje« vodilo h konkretnemu dejanju.
Duhovnikova na »bogoslužju« utemeljena ljubezen do Boga se izkaže kot neobčutljivost do sočloveka. Na drugi strani Samarijan pooseblja usmiljenje oz. sočutje in s tem konkretno ljubezen do sočloveka. Pri čemer človek, ki je ranjencu »vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal« (Lk 10,34 ,) ni neka fiktivna oseba, ampak v njem prepoznamo Jezusa, kajti sami Judje so ga označili za Samarijana (Jn 8,48).
Prilika odstrani masko tiste religioznosti, ki v institucionalni obliki izvršuje svojo vlogo znotraj družbenega sistema in se v praksi pokaže kot antireligiozna. Zato Jezus opozori, da se ljubezen do Boga preverja na sočutju do so-človeka.
Duhovnikovega in Samarijanovega ravnanja tudi ne moremo vrednotiti v okviru moralnih kategorij, kjer bi presojali, ali je bilo njuno dejanja pravilno ali napačno, dobro ali slabo. Gledati je potrebno v perspektivi odrešenja, se pravi izpolnitve bivanja, zato se je duhovnik s svojo odločitvijo, da se izogne ranjencu, odpovedal življenju ali zoe.
Vrnimo se k začetnemu vprašanju glede večnega življenja. Mišljena je oblika bivanja, imenovana zoe, ki presega človekovo realnost, v katero je determiniran: ko mora delati za svoje preživetje, razvijati svoje duševne sposobnosti in delovati v okviru predpisanih etičnih norm. Življenje kot zoe odpira miselni horizont za tako dimenzijo bivanja, ki izhaja iz Boga in ga je človek deležen tako, da ga »podeduje« – ne kot posledica pravnega razmerja, ampak kot milost.
Paradoks večnega življenja je v tem, da vključuje božjo realnost, nekaj, kar v vseh pogledih presega človekovo realnost, vendar te božje realnosti ne more biti deležen brez konkretnega dejanja »usmiljenja« do sočloveka. Skozi ta paradoks je potrebno interpretirati »enost« dvojne zapovedi: do Boga in do bližnjega.
Človek, ki ljubi Boga, ravna tako, da do sočloveka ni brezbrižen, ampak sočuten. Evangelist za takšno dejanje uporabi izraz poieo. Postaviti ga moramo v okvir antične filozofske tradicije, ki je človekovo ravnanje označevalo s tremi različnimi pojmi: praxis, poiesis in techne. Glavni kriterij razločevanja je bil cilj ali telos: če je bil cilj v dejanju samem, npr. nekdo je pravičen zaradi pravičnosti in ne zaradi finančnih koristi, potem so to označili kot praxis. Če pa je bil cilj zunaj dejanja, je šlo za poiesis. Npr. ko kipar ustvari umetniško delo ali ko zdravnik operira bolnika.
Če to miselno strukturo prenesemo na Samarijanovo pomoč ranjencu, lahko rečemo, da je bila njegova motivacija večno življenje. Kajti njegovo dejanje ni imelo cilja v samem sebi, ampak mu je to dejanje odprlo novo perspektivo bivanja, imenovano zoe. Zato takšno dejanje ne moremo označiti kot »moralno« ali »etično« ali takega človeka označiti za »krepostnega« ali trditi, da ga krasijo »vrline« oz. da ima dobre »značajske« poteze. Gre za dimenzijo večnega življenja, ki presega vse moralne kategorije in ne spada v območje »postave,« ki jo predstavljajo učitelj postave, duhovnik in levit, ampak v območje »milosti,« ki je prišla po Jezusu.
V tem kontekstu moramo upoštevati še eno Jezusovo misel: kar ste storili mojim bratom, ste meni storili (Mt 25,40). Zato se Jezus lahko poistoveti z ranjencem. Se pravi: ko človek izkaže usmiljenje ranjencu, s tem celi rane tudi Jezusu, vendar ne v tem smislu, kot da ne bi pomagal ranjencu, ki ima svoje ime in je osebnost; ampak s tem dejanjem hkrati doseže tudi cilj: božje življenje, ki postane tudi njegova »realnost.«
V tem smislu je potrebno razumeti trditev: kar storimo bližnjemu, to storimo Jezusu -, ker je »navzoč« v dejanju, ko človek od njega prejme tisto življenje, ki je v Bogu. Zato življenje ali zoe ni abstraktno duhovna kategorija, ampak se poraja iz konkretnega »dejanja« – ko človek »stori« dobro bližnjemu – bolniku, tujcu, lačnemu. Ko »ravna« usmiljeno (gr. poiesas to eleos), postane »dedič« božje realnosti. In sicer v tem smislu, da prejme nekaj, kar ni sam zaslužil ali ustvaril, temveč mu je podeljeno.
Jezus prinaša »novost:« ljubezen do bližnjega ima konkretno obliko v sočutju do sočloveka. Tega ne najdemo v »postavi.« Le-ta ima pred očmi ljubezen do Boga – daritve in žrtve -, ki so za Boga brezpredmetne.
Tudi moderni človek se udeležuje bogoslužnega in zakramentalnega obredja in tako na zunaj pokaže ljubezen do Boga, ko pa vidi pomoči potrebnega človeka, ki čaka na dejanje sočutja, pa lahko pogleda »stran« in gre mimo njega kot brezčuten človek.