Božji odvetnik
Vsem je dobro poznan izraz hudičev odvetnik, ki ima v sebi negativen prizvok. Manj pa je znano, da je imel ob svojem nastanku pozitivno vlogo, in sicer v cerkvenem pravnem sistemu. V okviru postopka kanonizacije svetnikov sta si namreč stala nasproti dva »odvetnika:« eden je »zagovarjal« kandidata za svetništvo (lat. advocatus dei), drugi je zastopal »nasprotno« mnenje (lat. advocatus diaboli). Naloga hudičevega odvetnika je bila namreč v tem, da je načelno nasprotoval razglasitvi določene osebe za svetnika. Tako naj bi opozoril na značajske pomanjkljivosti kandidata oz. vzbudil dvom o tem, ali so predloženi dokazi prepričljivi. Zato je imel naslov promotor fidei, se pravi, da je veljal za promotorja vere. Kljub pravni terminologiji je šlo za neke vrste Sokratovo metodo, ki je na dialektičen način pripomogla k presoji argumentov za kanonizacijo – kajti oba »odvetnika« sta zastopala isto »stranko« (Cerkev).
Toda ali obstaja »božji« odvetnik, ki bi bil povsem samostojen in bi brezpogojno zagovarjal posameznika, ki potrebuje zaščito, pomoč ali nasvet?
Po eni stran je takšen naziv smiseln, če se mora človek soočati s »tožnikom.« Po drugi strani je odgovor odvisen od tega, kako razumemo besedo Paraklet, ki jo najdemo v današnjem evangeliju, kjer beremo, da bo Jezus »prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj« in da Svetega Duha poistoveti s Parakletom, ki ga navadno prevajamo kot Tolažnik (Jn 14,16.26).
Izraz Paraklet (gr. parakletos) se v Janezovih spisih pojavi petkrat. Gre za izpeljanko iz grških besed para (zraven, blizu) in kaleo (klicati) in pomeni zagovornik, ki pravilno presodi, ker pozna situacijo. Gre za pravni termin, ki označuje svetovalca ali pomočnika, zato je lahko skupni imenovalec vseh teh oznak beseda odvetnik. Le-ta na sodišču »zagovarja« svojo stranko ali pa »svetuje« v različnih pravdnih zadevah.
V tem kontekstu je potrebno dodati še drugo poistovetenje Parakleta, tokrat z Duhom resnice (Jn 15,26). Katji človek lahko zaupa odvetniku le takrat, ko le-ta govori »resnico,« se pravi, da mu ne laže oz. ne igra dvojne vloge – v smislu, da bolj upošteva interese nasprotne strani kot svoje stranke.
Francoski mislec René Girard, ki je znan predvsem po svoji mimetični teoriji in mehanizmu grešnega kozla, je v istoimenski knjigi Grešni kozel (Le Bouc émissaire, 1982) zadnje poglavje naslovil: Zgodovina in Paraklet. V njem opisuje pomen in vlogo Parakleta, kateremu stoji nasproti »tožnik« – to je Satan – ki na lažnih trditvah dokazuje, da so nedolžne žrtve krive. Girard zapiše: »Paraklet je pozvan k obtoženemu, k žrtvi, da govori v njenem imenu, da deluje kot njegova obramba. Paraklet je splošni zagovornik, glavni branilec vseh nedolžnih žrtev, uničevalec vsakega preganjalčevega prikaza preganjanja. Torej je v resnici duh resnice, tisti, ki razganja meglo mitologije« (2011, 251).
Girard v svojem konceptu poudarja antropološko-kulturni vidik razumevanja Svetega Duha kot Parakleta, ker je prepričan, da »ko bomo zares razumeli mite, evangelija ne bomo mogli več imeti za še en mit, ki je odgovoren za naše razumevanje« (2011, 249).
Vendar je potrebno na osnovi današnjega evangeljskega odlomka upoštevati tudi teološke vidike Svetega Duha.
Ne moremo spregledati dejstva, da knjiga Razodetja govori o tožniku bratov, ki jih je noč in dan obtoževal pred Bogom, vendar je bil premagan s krvjo Jagnjeta (Raz 12,10-11). Prav tako moramo biti pozorni na prvo Janezovo pismo, kjer beremo, da »imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega« (1 Jn 2,1). Iz tega je razvidno, da Paraklet v Janezovih spisih lahko označuje Svetega Duha ali pa Jezusa – oba nastopata kot »zagovornika,« pri čemer Jezus napoveduje, da bo Paraklet, ki ga bo dal Oče, pri njegovih učencih navzoč »vekomaj« (Jn 14,16), za kar v grškem tekstu stoji beseda aion.
Zdi se, da gre za dve različni »obdobji,« kjer prihaja do izraza božja aktivnost, pri čemer je ključ za razumevaje izraz aion, kar pomeni doba oz. vek, s čimer je mišljen določen časovni razpon. Prav tako se ta izraz uporablja za »večnost« – nekaj, kar se bo zgodilo v »prihodnjem veku.«
Gledano iz te perspektive, aion označuje tako sedanji vek oz. dobo – v smislu prostora in časa -, kot tudi prihodnji vek (Mt 12,32), kjer se uresničuje »večno življenje« (Mr 10,30). Za sedanji vek je zato značilno, da ima svoj konec, da je časovno in s tem tudi eksistencialno omejen (Mt 13,39-40.49).
Zato je potrebno Jezusovo napoved, da bo Paraklet »vekomaj« navzoč med njegovimi učenci, interpretirati kot obljubo, da bo Sveti Duh prisoten v zgodovini. Pri tem se postavi vprašanje, kaj je značilno za dobo ali vek, v katerem živijo Jezusovi učenci, da je stalna navzočnost Svetega Duha tako pomembna?
Če Sveti Duh nastopa kot »odvetnik,« najprej ni jasno, pred kom mora »zagovarjati« Jezusove učence ali jim »svetovati« oz. jim »pomagati?« Česa so obtoženi? Kaj so napačnega storili, da so izpostavljeni preganjanju in zato potrebujejo nekoga, da jih »zaščiti?«
Zdi se, da Sveti Duh kot »odvetnik« pomaga človeku v različnih življenjskih situacijah, ki zaznamujejo njegovo zgodovinsko eksistenco. Čeprav ni mogoče vnaprej vedeti, kakšen »nasvet« bo Duh dal človeku oz. kako ga bo »zagovarjal« – to ni zapisano v nobenem priročniku, prav tako ne obstaja nobeno pravilo, ampak je nekaj spontanega, kajti »Duh« je svoboda – vseeno poglejmo nekaj primerov, ki nam lahko pomagajo ustvariti okvirno sliko delovanja Duha.
Veliko nevarnost za življenje iz vere predstavljata »posvetna skrb in zapeljivost bogastva« (Mt 13,22). V takih primerih Sveti Duh nastopi kot »svetovalec« in predstavi nevarnosti, ki so povezane z logiko mišljenja, ki je usmerjena zgolj v pridobivanje materialnih dobrin – namreč, da to človeka od znotraj razje.
Prav tako Sveti Duh razkrinka tiste, ki zase trdijo, da prihajajo v Jezusovem imenu, v resnici pa so »grabežljivi volkovi« (Mt 7,15). Tako »svetuje« človeku, naj ne sledi »lažnim prerokom,« se pravi, naj svojih upov ne polaga v ljudi, ker ga bodo »zavedli« (Mt 24,5). Zato ga Duh neprestano spominja, da »je Gospod njegovo upanje« (Jer 17,7).
Tudi skrajnih primerov, kot sta preganjanje in nasilje, ni mogoče izključiti, ker so del duhovnih ciklusov, zato se jim Jezusovi učenci ne morejo izogniti. Tako beremo: »Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. (…) Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili« (Mt 24,9-10).
Zdi se, da je posameznik povsem nemočen, ko se sooča s sovraštvom, ki vodi k izdajstvu in nazadnje k umoru. Čeprav gre za tipične značilnosti vojnega obdobja, pa ima evangelist v mislih predvsem človekovo naravo, ki jo delimo na svobodno in suženjsko. Kajti »sovraži« suženj, se pravi tisti, ki je odvisen. Svoboden človek pa »ljubi,« kar pomeni, da je usmerjen v »dobro.« Prav tako je »sužnju« tuja zvestoba kot ena od osnovnih značajskih potez, ki zaznamujejo osebnost. Zato brez pomislekov izda svojega prijatelja. Danes tudi ni potrebno človeka fizično »umoriti,« dovolj je že, da se medijsko »ubije« njegov značaj.
V takšnih skrajnih življenjskih situacijah je delovanje Svetega Duha nenadomestljivo: človeku »pomaga« ohraniti svobodo, ki se poraja iz Duha in se kaže kot spontanost. Zato se svoboden človek ne more ravnati po pravilih, ki jih narekujejo »sužnji.« Takšno držo mu »svetuje« Sveti Duh. Kajti če hoče ostati svoboden, mora biti »vzrok samega sebe« – kot je zapisal Tomaž Akvinski (STh. I, q. 96 a. 4 c.). Tako se ne odloča za dejanja, na osnovi katerih bi postal odvisen oz. bi se z vsakim takšnim dajanjem vedno bolj odpovedoval samemu sebi.
Besedna zveza »Paraklet, Sveti Duh« omogoča, da si človek lahko predstavlja Svetega Duha, ki je njegovemu spoznavnemu svetu nedostopen, zato se znajde pred nerešljivo uganko, ko hoče določiti njegovo »naravo« oz. »bistvo.« V tem smislu je delovanje Duha mogoče prepoznati tako, da ga primerjamo z aktivnostmi, ki jih opravlja »odvetnik.«
Kakor odvetnik »svetuje« in »zastopa« posameznika na sodišču, tako Sveti Duh »pomaga« človeku, ki se v življenju iz vere sooča z različnimi dilemami in nevarnostmi, ki prežijo nanj v njegovi zgodovinski eksistenci, da ohrani svojo svobodo.