Spoznanje Boga
Bog ne obstaja. Takšno je prevladujoče mnenje v evropski kulturni zavesti. Zato za zahodnega človeka »spoznavanje« Boga ni relevantno. Nesmiselno je namreč govoriti o »spoznavanju« nečesa, kar sploh ne obstaja. Toda tudi ko rečemo, da Bog obstaja, s tem nismo veliko povedali. Najprej ni jasno, kaj beseda »Bog« vsebuje: ali gre za »popolno« oz. »idealno« bitje ali s tem označujemo nekoga, ki v vseh pogledih »presega« človeka ali s tem mislimo na »izvor« oz. »začetek« vsega bivajočega? Če gre za transcendentno »resničnost,« ki je ni mogoče zaznati – ne videti ne slišati ne dotakniti -, potem se postavlja vprašanje, kako najti dostop do take »resničnosti« oz. kaj je o njej mogoče povedati.
Zdi se, da »spoznavanja« Boga – ko pritrdimo možnosti njegovega obstoja – ni mogoče primerjati s človekovim običajnim kognitivnim procesom, ko pridobiva znanje oz. védenje o neki stvari in v osnovi temelji na zaznavanju oz. izkušnjah in ga je mogoče empirično preveriti. Ko rečemo: »to je drevo« ali »to je avto« ali »to je hiša,« se tako vzpostavi razmerje med človekom, ki spoznava, in predmetom, ki je podvržen spoznavnemu procesu. Vendar takšnega miselnega procesa ni mogoče prenesti na Boga, ker presega vse, kar navadno označujemo kot »predmet« oz. kot zunanji »svet.«
Kljub temu ne smemo pozabiti, da so bila obdobja, ko je bil »Bog« nujno del spoznavnega procesa. Tako je bilo npr. za srednjeveško in deloma tudi za novodobno mišljenje značilno, da je oblikovalo in razvilo »dokaze« o božjem obstoju, med katerimi so najbolj znani tisti, ki jih je razvil Tomaž Akvinski, imenovani tudi »pet poti« (lat. quinque viae: STh I, q. 2, a. 3). V tako imenovanem teleološkem konceptu je bil namreč Bog »vzrok« in »cilj« vsega bivajočega. Ko je bilo potrebno pojasniti dejstvo, da svet obstaja, čeprav lahko tudi ne bi obstajal, ali dati odgovor na vprašanje, kaj je človekova najvišja sreča oz. kaj je smisel njegovega življenja je bil obstoj »Boga« nujno potreben, da je posameznik lahko razumel svojo eksistenco in obstoj svet.
Toda takšno »razumevanje« Boga je bilo neločljivo povezano z določenim pogledom na svet in odgovarjajočim miselnim horizontom, ki je takšen koncept tudi vzpostavil. Bog je bil »potreben,« da je bilo mogoče takšen pogled na svet utemeljiti, zato mu je bila v spoznavnem procesu dodeljena vloga »garanta.« Ko je bil takšen miselni horizont na začetku novega veka postavljen pod drobnogled in so se pojavili utemeljeni dvomi o njegovi veljavnosti, ga je nadomestila nova znanstvena paradigma, kjer obstoj Boga in s tem njegovo spoznanje ni bilo več potrebno za razumevanje sveta in človekovega bivanja. Kajti če Boga »potrebujemo« kot idejo oz. dokaz, da utemeljimo nastanek sveta ali opravičimo moralne norme ali poudarimo relativnost človekovega bivanja, potem ob spremembi takšne miselnosti oz. kulture tudi Bog postane »nepotreben.«
Na splošno velja: Boga ni mogoče spoznati. Vendar takšna trditev ni le izraz filozofske refleksije, ampak jo najdemo tudi v Prologu k Janezovem evangeliju, kjer beremo: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18).
Če Boga ne moremo »spoznati,« kako potem vemo, da obstaja? Tudi na to odgovarja gornja misel: do njega imam dostop po »razodetju« – se pravi na osnovi tega, kar lahko izvemo od Jezusa. V tem smislu je človekovo »spoznanje« Boga vezano na Jezusovo »razodetje,« in o takšni medsebojni povezavi govori današnji evangelij.
Jezus se v molitvi obrača na Očeta in ga prosi, da bi bili učenci »eno… da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Nato nadaljuje z novo prošnjo: »Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (Jn 17,23) In zaključi z ugotovitvijo: »Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval« (Jn 17,25-26).
Slogovne značilnosti Janezovega evangelija se med drugim kažejo v tem, da avtor ponavlja nekatere izraze, ki imajo bistveno sporočilno vrednost. V zgornjem odlomku prepoznamo najbolj izstopajoče glagole: verovati (gr. pisteuo), spoznati (gr. ginosko), ljubiti (gr. agapao), razodeti (gr. gnorizo), ki v okviru človekovih pogojenosti odpirajo pot k Bogu.
Ko govorimo o »razodetju,« moramo najprej ugotoviti, da ne gre za enoznačen fenomen, ampak se navezuje na različne aspekte. Zato se vrnimo k Prologu, kjer beremo, kako je »edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju« razložil ljudem o Bogu, ki ga nihče nikoli ni videl (Jn 1,18). Pri tem uporabi izraz exegeomai in tako poudari misel, da tisti, ki nekaj razlaga, pojasni, kaj je najpomembnejše. V tem smislu Jezus razodeva »bistvo« Boga.
Človek se vprašuje, kakšno »ime« ima Bog. Zato je glavni namen Jezusovega delovanja, da ljudem to ime »razodene,« za kar evangelist uporablja dva različna izraza. V našem tekstu najdemo glagol gnorizo (Jn 17,26), kar smiselno pomeni seznaniti oz. oznaniti. V drugem kontekstu se pojavi beseda phaneroo (Jn 17,6), kar lahko prevedemo kot razsvetliti oz. narediti vidno. Skupni imenovalec vsem trem oblikam pa je dinamika duha, ki naj bi vodila k spremembi mišljenja: Bog, ki je bil »neznan,« postane »znan,« kar je bilo »skrito,« je postalo »vidno,« kar je bilo »nerazumljivo,« je postalo dostopno človekovemu dojemanju.
Kar Jezusovo razodetje Boga naredi enkratno je njegov način: »razodeva« ga s svojim življenjem, ker pozna božje »ime« in ga tudi izgovori: »pravični Oče« (Jn 17,25). Ko Jezus ljudi seznanja s tem »imenom,« tako postaja vidna božja »pravičnost.« Pri čemer nimamo pred očmi njeno pravno-formalno načelo, da človek prejme »delež,« ki mu pripada. Nasprotno, Jezusovo ravnanje v konkretnih situacijah odraža »pravičnost« Boga samega.
Pomislimo na njegove dialoge, ki jih je imel z verskimi predstavniki, ki so mu pogosto očitali, da se druži »z grešniki in cestninarji« (Mr 2,16) ali na njegovo reakcijo, ko so koga obtoževali, da je storil krivično dejanje (Jn 8,3). V takšnih in podobnih situacijah je Jezus razodeval »pravičnega« Boga. Njegov »pravičen« pristop do človeka je vseboval dve dimenzije. Najprej, nikogar ni obsojal (Jn 8,11). In drugič, vedno je prevladalo usmiljenje, in sicer kot najvišja oblika pravičnosti. Obe dimenziji omogočata človeku, da si povrne svobodo in dostojanstvo.
»Razodetja« ne smemo razumeti le kot kognitivni proces, kot obliko posredovanja »informacij,« na osnovi katerih človek pridobi novo »znanje.« Nasprotno, v tem procesu Bog »podarja« samega sebe, se pravi božje življenje ali zoe. Zato Jezus »razodeva« Boga, ki človeku ponuja odrešenje, se pravi »polnost« življenja, in s tem izpolnitev bivanja, ki pride do izraza v njegovi svobodi.
Spoznanje Boga, ki temelji na razodetju, ima na osnovi današnjega besedila tri dimenzije: prvi korak je »verovati« (gr. pisteuo). Vendar s tem ne smemo razumeti take oblike »vere,« ki bi bila nasprotje »razuma,« ampak jo je potrebno dojeti kot posledico racionalnega uvida, da je za človeka smiselno, da svoj intelektualno-duhovni pogled usmeri v dimenzijo, ki presega njegovo vsakodnevno empirično realnost. Tako je mogoče vzpostaviti dialoško razmerje med človekom in nekom, ki ga »označujemo« kot Boga. Gre za svojevrsten odnos, ki ga ni mogoče primerjati medčloveškim razmerjem, vendar temelji na »zaupanju,« s čimer človek preseže raven fikcije oz. iluzije.
Ko človek »spoznava« (gr. ginosko), to vključuje tudi »dvom.« V tem procesu naj bi ponotranjil Jezusovo miselnost in ravnanje in tako odkril nekaj, kar ni vedel oz. poznal. Čeprav takšna dejavnost temelji na zakonitostih mišljenja, vključuje tudi emocionalni in izkustveni svet, ki ga posameznik s pomočjo refleksije ovrednoti in pri tem upošteva perspektivo božjega obstoja. Hkrati se zaveda, da Bog presega tako logično mišljenje kot osebne izkušnje, ker ga ni mogoče uokviriti v horizont človekovega pojmovno-izkustvenega sveta. Zato za »spoznanje« Boga ne zadošča, da ga »mislimo« kot idejo, če ga že ne moremo »spoznati« – kot je to spoznavno diferenco označil Kant ( AA VII, 199), ampak se zaveda, da kdor vidi Jezusa, vidi Očeta (Jn 12,45).
Končni proces spoznavanja pa je »ljubiti« (gr. agapao). Če je bistvo Boga »ljubezen« (gr. agape), s katero je ljubil »svet,« potem se od človeka, ki zase trdi, da »pozna« Boga, pričakuje, da tudi sam »ljubi« svojega bližnjega, kajti to je edino razpoznavno znamenje, po katerem se Jezusovi učenci razlikujejo od »sveta.« Kdor božje ljubezni ne udejanja, pripada svetu, ki Boga ni spoznal (Jn 1,10;17,25).
Iz povedanega lahko sklepamo, da je potrebno vse tri dimenzije – vero, spoznanje in ljubezen, se pravi tako teorijo kot tudi prakso – med seboj povezati v »enost,« kajti vsaka zase še ne pomeni »spoznanja« Boga. Čeprav je »neviden,« vseeno ni »nepoznan,« saj ljudje izgovarjamo njegovo »ime« – da je Duh in Ljubezen, da je usmiljen in pravičen – in to »ime« je razodel Jezus, ki je človeku »pot« do Boga.