Neobdavčeno
Pobiranje davkov je ena od temeljnih značilnosti državne oblasti. Gre za obvezno dajatev, ki jo oblast enostransko določi in pobira, z namenom financirati skupno dobro kot so šolstvo, umetnost, zdravstvo, javna uprava, infrastruktura, varnost. Davčni sistem vpliva na prerazporeditev dohodka v družbi. Zato imajo lahko posamezni družbeni sloji zaradi različnih ekonomskih položajev in interesov nasprotujoča stališča glede višine in strukture davkov.
Ob tem je zanimivo izrazoslovje, ki se nanaša na tiste, ki se nezakonito izognejo plačevanju davkov: čeprav je »greh« religiozna kategorija, se ta beseda uporablja tudi v sekularni družbi – ko gre za davčno utajo. V takih primerih govorimo o davčnih »grešnikih,« ki morajo za svoje »grehe« odgovarjati na sodišču in se zanje »spokoriti.«
Brez omembe davka ne gre niti v evangeliju. Tako v Matejevem evangeliju beremo, kako so farizeji poslali svoje učence k Jezusu in ga hoteli z vprašanjem glede davkov zvabiti v past, da bi ga lahko obtožili: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« (Mt 22,17). Njegov odgovor je eden izmed bolj poznanih izrekov evangelija, ko pravi: dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega (gr. apodote oun ta Kaisaros Kaisari kai ta tou Theou to Theo – Mt 22,21).
Iz odgovora je razvidno, da Jezus ne nasprotuje plačevanju davkov. Sklicuje se na veljavnost davčnega novca (gr. to nomisma tou kensou – Mt 22,19). Cesarjeva podoba na kovancu ni temelj njegove oblasti nad človekom. Je le znamenje, da kovanec pripada cesarjevemu pravno-ekonomskemu sistemu in cesar lahko zahteva davek v tem denarju. Toda kaj potem pomeni dati Bogu, kar je božjega?
Na prvi pogled se zdi, kot da gre za vzporednico med »cesarjem« in »Bogom:« kakor »cesar« upravičeno pobira svoj delež od državljanov, tako naj bi tudi Bog zahteval »dajatev« od človeka. Kakor je na kovancu cesarjeva »podoba,« zato lahko pobira davke, tako je človek ustvarjen po božji »podobi« (1 Mz 1,27), zato je »dolžnik« Bogu: ker ga je Bog »ustvaril,« ima lastninsko »pravico« do njegovega življenja. V tem kontekstu je Avguštin razvil svojo misel v komentarju psalma 4: kakor cesar zahteva odtis svoje podobe, tako je tudi pri Bogu: kakor gre denar za davek k cesarju, tako naj bi šla duša k Bogu – razsvetljena in zaznamovana s svetlobo njegovega obličja (PL 36, 81).
Ali je takšna primerjava sploh smiselna? Ali lahko človek Bogu »vrne« nekaj, kar mu je tako ali tako že pripadalo? Ali ima Bog do človeka nekakšno »lastninsko pravico?« Če je Bog človeka svobodno ustvaril kot samostojno bitje, zakaj naj bi človek odražal božjo podobo?
Povedano v logiki človeškega sveta: Bog človeku najprej nekaj »podari,« nato pa od njega zahteva, naj mu ta dar vrne, kakor da bi mu moral plačevati davek. Toda kakšen Bog bi bil to, če bi od človeka zahteval, naj mu vrne tisto, kar mu je sam podaril? V tem smislu ne moremo govoriti o lastninski pravici Boga nad človekom, ker človeka v njegovem bistvu določa svoboda, njuno razmerje pa temelji na dialogu in ljubezni.
Drugi del – dajte Bogu, kar je božjega – ne govori neposredno o cesarju, ampak o Bogu. Vendar ga razumemo kot dopolnilo k prvemu. Prvi del priznava cesarju pravico do pobiranja davka, drugi del pa to pravico omejuje. Ne gre za vzporednico dveh oblasti, kjer bi vsaka od človeka zahtevala svoj delež, ampak za razmejitev med cesarjevo oblastjo in božjo dimenzijo.
Cesarjeva oblast se nanaša na zunanje, pravne in ekonomske vidike življenja. Ne more pa posegati v človekov notranji svet, v vse tisto, kar mu je podarjeno od Boga. To področje je »božje kraljestvo« – resničnost, nad katero »cesar« nima oblasti in do katere nima pravice uveljavljati svojih zahtev. Četudi je »cesar« upravičen do pobiranja davkov, so njegove davčne zahteve omejene na zunanje dobrine kot so dohodek, premoženje, nepremičnine itd.
Jezusov izrek – cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega – tako pomeni, da je »cesarski« oblasti odvzeta suverenost. Obstaja namreč razsežnost življenja, ki presega državljanske dolžnosti in materialne obveznosti. Človek ni zgolj ujetnik sistema, ampak predvsem bitje, ki sistem presega. Posameznikove duhovne dimenzije, ki temeljijo na milosti, ni mogoče skrčiti na sistemsko odvisnost, ki se najbolj jasno kaže v zahtevi oblasti po plačevanju davkov. Tako Jezus postavi mejo med oblastjo, ki lahko nekaj zahteva, in človekovo svobodo, ki je ni mogoče pretvoriti v dolg.
Njegovo razlikovanje med cesarjevim in božjim je potrebno postaviti v kontekst celotnega evangelija. Dati Bogu, kar je božjega, ne pomeni plačati dolg ali davek. Četudi Jezus ne opredeli izrecno, kaj vse sodi k božjemu, lahko to interpretativno povežemo z duhovno razsežnostjo človeka: navezuje se na milost. Ta dimenzija duha ne izhaja iz človeka samega, niti je ne podarja cesar, ampak izhaja iz Boga. Zato je ni mogoče podrediti oblastni strukturi, temveč spada v območje božjega kraljestva. Zato božje kraljestvo ne predstavlja oblasti, ki bi pobirala davek.
Nasprotno, duh božjega kraljestva bogati človeka, za kar mu ni treba plačevati »davka« – ne Bogu, še manj pa cesarju. Zato odnosa med Bogom in človekom ne določa logika lastnika in dolžnika, ampak logika milosti in svobode.
Božje življenje se odvija v duhu in človek je lahko deležen tega življenja in tako v polni meri uresniči svojo duhovno razsežnost. Zato njegove dimenzije kot so duh, svoboda, ljubezen kažejo, da jih ni mogoče omejiti na denar, dolg ali oblastno poslušnost.